Kje bi bili brez skupnega ravnanja EU

Jure Kosec, Delo, February 1st, 2021, p. 3.

Bi bilo sedemindvajset ločenih naročil uspešnejših kot eno samo?

Skupni program naročanja cepiva proti novemu koronavirusu je bil za Evropsko unijo priložnost, da dokaže, kako lahko sedemindvajset držav doseže več kot ena sama. Toda zaostanek za drugimi razvitimi gospodarstvi pri cepljenju prebivalstva v Uniji in nejasnosti glede sklenjenih pogodb so to prepričanje omajali.

Koliko članic EU bi se lani odločilo za drugačen pristop k naročanju cepiv, če bi lahko predvidele težave, s katerimi se spopadajo? Ni si težko predstavljati, da bi nekatere raje izbrale samostojno pot, in te težavne naloge ne bi prepustile evropski komisiji. Hans-Werner Sinn, priznani nemški ekonomist, verjame, da bi bilo tako precej bolje, k takšnemu zaključku pa ga napeljujejo tako pravila delovanja EU kot pravila prostega trga, o kateri meni, da so bila v tem primeru ignorirana.

»Sedemindvajset ločenih javnih naročil bi bilo precej uspešnejših kot centraliziran postopek naročanja. Tako deluje trg in to je vzrok za prevlado tržne ekonomije nad socializmom ter federacij nad centralno organiziranimi državami,« je nekdanji direktor münchenskega inštituta Ifo poudaril za Delo. Če bi bile države članice pri naročanju cepiva prepuščene samim sebi, bi se po sogovornikovih besedah zavedale, da morajo pohiteti, »če želijo ostati konkurenčne v svetu, polnem potencialnih kupcev«.

Sinn poleg tega opozarja, da za centralizirano naročanje cepiv nikoli niso obstajali utemeljeni pravni razlogi. S tem ko je evropska komisija prevzela nalogo naro čanja, je bilo po njegovem mnenju zlorabljeno načelo subsidiarnosti, »eden od temeljnih pravnih principov EU, ki govori o tem, da se Unija lahko vmeša v nekaj samo, če je dokazano, da je pri tem učinkovitejša kot posamezne države«.

Tovrstne kritike je težko sprejeti kot končno sodbo, a vsekakor so neprijetno branje za snovalce evropskega programa naročanja cepiv, ki se je razvil iz pobude, v kateri so na začetku sodelovale le štiri države članice.
Med njimi je bila tudi Italija, ena najbolj prizadetih evropskih držav po številu smrti s covidom-19, ki po mnenju Walterja Ricciardija, vodilnega italijanskega strokovnjaka za javno zdravje in do nedavnega člana izvršnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), nima nobenega vzroka za obžalovanje tega, da je naročanje cepiv prepustila evropski komisiji. »Nemčija, Francija, Nizozemska in Italija so resnično tlakovale pot temu programu, Italija pa je bila
med tistimi, ki so najbolj zagovarjale njegovo širitev [na celotno EU],« je poudaril sogovornik.

Povod za to je bilo po njegovih besedah prepričanje, da bodo s skupnim nastopanjem precej izboljšale svojo pogajalsko moč. A EU se je v pogajanjih, kot ji očitajo kritiki, osredotočila predvsem na fnančni vidik posla, ne na časovnega. Prve pogodbe s farmacevtskimi podjetji je sklenila šele več mesecev pozneje kot britanska in ameriška vlada. Hkrati je tudi stavila na napačne proizvajalce.

Ena od napak, ki so jih naredili evropski politiki, je bila tudi to, da so cepljenje predstavili kot hitro rešitev za pandemijo. Potek cepljenja v državah sedemindvajseterice v zadnjem mesecu namreč pušča povsem drugačen vtis. Na znan stveni platformi Our World in Data so izračunali, da bi večina članic EU ob sedanjem tempu 70-odstotno precepljenost prebivalstva dosegla šele leta 2023 oziroma pozneje. Države seveda računajo na to, da se bo hitrost cepljenja v prihodnjih mesecih kljub temu povečala in da bo to tudi odpravilo dvome o tem, da je bilo centralizirano naročanje cepiv prava odločitev.

»Nemogoče je reči, kako bi zadeva potekala, če ne bi bilo skupnega ukrepanja EU. Domnevamo, da si veliko članic EU v pogajanjih s farmacevtskimi družbami ne bi moglo zagotoviti hitrejše dobave cepiv,« je v komentarju za Guardian pred dnevi zapisal Guntram Wolff, direktor bruseljskega miselnega trusta Bruegel, in opozoril, da bi imel pojav cepilnega protekcionizma znotraj sedemindvajseterice toksične posledice za evropsko politiko.

Kako toksične, je vse od izbruha spora z AstraZeneco mogoče videti v odnosih med EU in Združenim kraljestvom, ki so prejšnji teden postali žrtev medsebojnih obtoževanj in ugibanj o omejitvah izvoza cepiv iz Unije.

Read on www.delo.si.